So živalske beljakovine boljše od rastlinskih?

Avtor: Eva Žontar

»Od kje pa dobiš beljakovine?« je verjetno največkrat slišano vprašanje po tem, ko se odločimo za izključno rastlinsko prehrano. Prepričanje, da so beljakovine živalskega izvora bolj kakovostne od rastlinskih beljakovin, je tako močno zasidrano v našo kulturo, da je strah pred pomanjkanjem beljakovin še vedno eden najpogostejših pomislekov tistih, ki se odločajo za prehod na rastlinsko prehrano.

Superiornost živalskih beljakovin

Ideja o superiornosti živalskih beljakovin izvira iz raziskav prejšnjega stoletja, v katerih je bila rast poskusnih živali hitrejša, če so jih hranili z beljakovinami živalskega izvora [1]. Takrat so tudi ugotovili, da imajo beljakovine iz živalskih virov aminokislinsko sestavo, ki je bolj podobna aminokislinski sestavi beljakovin v našem telesu. Meso, mlečni izdelki in jajca so bili tako označeni za vir »visokokakovostnih« beljakovin, saj jih naše telo za sintezo svojih beljakovin uporabi hitreje in bolj učinkovito kot rastlinske beljakovine.

Višja kakovost, večja škoda

Visoka kakovost, biološka dostopnost in velik izkoristek so besede, ki premamijo vsakega potrošnika. Dajejo nam lažni vtis, da bomo s takšnimi beljakovinami bolj zdravi, še več, da brez njih ne moremo niti preživeti. Superiorna oznaka živalskih beljakovin ni naključna – znanstveniki, ki so prvi raziskovali beljakovine in njihov vpliv na rast in razvoj, so v njihovo superiornost resnično verjeli. Obilica resnih znanstvenih raziskav v zadnjih desetletjih pa je močno prevetrila definicijo »visoke kakovosti«. Danes vemo, da »visoka kakovost« živalskih beljakovin, ni prednost. Obratno, zaradi podobnosti aminokislinske sestave živalske beljakovine ne spodbujajo le hitre rasti zdravih, temveč tudi rakavih celic, saj spodbujajo tvorbo rastnih faktorjev [2] [3] [4].

Rastlinske beljakovine

Skupaj z idejo o superiornosti živalskih beljakovin se je seveda pojavilo tudi prepričanje o nizki kakovosti in nezadostnosti beljakovin rastlinskega izvora. Beljakovinevtor v rastlinah so manj podobne našim, kar pomeni, da vsebujejo drugačna razmerja in količine aminokislin. Čeprav jih to dela »nepopolne« v smislu podobnosti, pa še zdaleč ne pomeni, da so rastline nepopoln prehranski vir beljakovin. Že dolgo je znano, da rastlinska živila vsebujejo vse esencialne aminokisline, ki jih potrebujemo za izgradnjo lastnih beljakovin. V spodnji tabeli so dnevno priporočeni vnosi za posamezne aminokisline (po priporočilih WHO) primerjani z vsebnostjo teh aminokislin v nekaterih živilih rastlinskega izvora.

Tabela 1: Količina esencialnih aminokislin v rastlinskih živilih, preračunanih v grame na 2200 kalorij, in primerjava z uradnimi priporočili dnevnega vnosa

Avtor tabele je T. Colin Campbell Foundation.

Podatki v tabeli temeljijo na uradnih priporočil dnevnega vnosa posameznih aminokislin, dostopnih na http://whqlibdoc.who.int/trs/WHO_TRS_935_eng.pdf (str. 246, tabela 50) in preračunanih na 2200 kalorij dnevnega vnosa, 60 kg težko osebo, “varno mejo« beljakovinskega vnosa po WHO (0,83 g/kg telesne teže na dan) in povprečne energijske potrebe za srednje aktivno osebo.

Podatki o aminokislinah v rastlinskih živil so vzeti iz Essential Amino Acids of Selected Foods. McDougall J.: The McDougall Plan. New Win Publishing. 1983, str. 95-109.

Kombiniranje rastlinskih živil

Ideja o potrebnosti načrtovanega kombiniranja rastlinskih živil znotraj enega obroka, ni znanstveno osnovana. Leta 1971 je sociologinja Frances Moore Lappé izdala knjigo Diet for a Small Planet, v kateri je sicer vegetarijanstvo predlagala kot rešitev za problem svetovne lakote, a je hkrati povzela dvom prvih znanstvenikov o zadostnosti takšne prehrane. Kot pogoj za zdravo vegetarijanstvo je navedla pravilno in skrbno načrtovano kombiniranje rastlinskih živil, saj naj bi nas le to lahko preskrbelo z vsemi esencialnimi aminokislinami. Ideja je v laični javnosti prisotna še danes, še huje pa je, da jo je iz popolnoma neznanstveno osnovanih virov povzela tudi medicinska stroka. Gospa Moore Lappé je kasneje priznala svojo zmoto in v eni od kasnejših izdaj knjige zapisala:

»Leta 1971 sem izpostavila potrebnost kombiniranja rastlinskih živil znotraj enega obroka, ker sem bila prepričana, da je edini način zadostnega vnosa beljakovin ta, da zaužijemo beljakovine, ki so po svoji aminokislinski sestavi kar najbolj podobne našim. Želela sem ovreči mit o mesu kot edinem viru visoko kakovostnih beljakovin, a sem nehote ustvarila novega. Dala sem napačen vtis, da je za zadostne količine beljakovin v brezmesni prehrani potrebno skrbno načrtovanje prehrane, a je v resnici vse skupaj veliko bolj preprosto.«[5]

Tudi Ameriška dietetična organizacija (ADA) je že leta 1988 spremenila zastarele poglede na kakovost različnih beljakovin:

»Rastlinski viri beljakovin lahko zagotovijo vse potrebne esencialne in neesencialne aminokisline v zadostnih količinah. Načrtovano kombiniranje teh živil znotraj obroka, ni potrebno.« [6]

Tabela 1 to le še potrjuje. Dokler z rastlinsko hrano zadostimo svojim kaloričnim potrebam (odvisnim od starosti, telesne teže in telesne aktivnosti),  hkrati zaužijemo tudi dovolj beljakovin oziroma esencialnih aminokislin. Dodatno suplementiranje ni potrebno, hkrati pa je z uživanjem polnovredne rastlinske prehrane praktično nemogoče preseči varen beljakovinski vnos. Prevelik vnos beljakovin povzroča vrsto zdravstvenih težav in v nasprotju s še vedno prisotno miselnostjo »več« ni tudi »bolje«. 

Avtor: Eva Žontar

Viri

[1] T. Osborn: Amino Acids in Nutrition and Growth. Journal of Biological Chemistry, 17 (1914):325

[2] Campbell C. T.: Dietary protein, growth factors and cancer. American Journal of Clinical Nutrition, 85 (2007) 6, str. 1667. Dostopno na http://ajcn.nutrition.org/content/85/6/1667.full.pdf

[3] Hoppe C., Lauritzen L., Rovenna Udam T.: Animal protein intake, serum insulin-like growth factor I and growth in healthy 2,5-year old Danish children. American Journal of Clinical Nutrition, 80 (2004) 2, str. 447-452. Dostopno na http://ajcn.nutrition.org/content/80/2/447.full.pdf+html

[4] Davies M., Gupta S., Goldspink G., et al: The insulin-like growth factor system and colorectal cancer: clinical and experimental evidence. International Journal of Colorectal Disease, 21 (2006) 3, str. 201-208.

[5] Moore Lappé F.: Diet for a Small Planet. Ballantine Books. 1981, str. 162

[6] Position of the American Dietetic Association: Vegetarian Diets. Journal of the American Dietetic Association, 93 (1993)11.

Author: admin

Share This Post On