Resne težave, s katerimi se soočamo v zdravstvu, so vsem dobro znane. Nujno potrebujemo rešitve, in verjamem, da smo spregledali izjemen vir informacij, ki bi nam pri tem lahko pomagal. Govorim o zgodovini – bolj natančno, o zgodovini prehrane, in nikjer ni slika bolj jasna kot pri zgodovini beljakovin. Za potrebe tega prispevka sem zbral nekaj delov dveh daljših, a nikoli objavljenih člankov o zgodovini prehrane in raziskovanju rakastih obolenj, ki sem ju napisal kot gostujoči raziskovalec na univerzi v Oxfordu med leti 1985 in 1986.
Beljakovine je leta 1839 prvič izoliral nizozemski kemik Gerhard Mulder in jih poimenoval po grškem izrazu proteios, kar pomeni ‘stvar bistvenega pomena’ – pomenljiv krst, katerega posledice so še vedno žive. Beljakovine so bile izolirane iz mesa, kar je vodilo k zaključku, da so meso in beljakovine eno in isto; zmotno prepričanje, ki ga mnogi še vedno gojijo.
Carl von Voit, neverjetno vplivni nemški profesor fiziologije, je v poznem 19. stoletju za povprečno grajenega moškega priporočal 118g beljakovin dnevno, čeprav je ugotovil, da bi bilo dovolj že 52g/dan (kasnejše raziskave so pokazale, da je ta vrednost še nižja). Njegovi študentje, nekateri od njih prav tako slavni kot on, so nadaljevali s priporočili v rangu 100 do 134 g dnevno. Do zgodnjega 20. stoletja se je povezava meso-beljakovine že trdno zasidrala v glavah ljudi, tako kot na njej oblikovana definicija ‘pravega’ moškega (v znanstvenih krogih ženske takrat še niso bile ‘odkrite’).
Ko so se pričeli pojavljati dokazi o drugih posledicah uživanja beljakovin, sploh živalskih, se jih je na vse pretege izkrivljalo in zavračalo kot mnenja šarlatanov. Eden od takih dokazov, ki je že konec 19. stoletja postavil pod vprašaj povezavo beljakovin z mesom, je bilo odkritje, da se beljakovine nahajajo tudi v rastlinah; v odziv na to so bile rastlinske beljakovine označene za ‘manj kvalitetne’. Podlaga za to trditev je bila ugotovitev, da se telesna teža pri uživanju živalskih beljakovin poveča bolj, kot pri uživanju rastlinskih beljakovin v enakih količinah. Da bi pogled deloval bolj ‘znanstveno’, so bile uporabljeni zapleteni merilni pristopi kot so biološka kvaliteta, stopnja beljakovinske učinkovitosti in stopnja aminokislin (zadnjo zelo dobro poznam iz svojega diplomskega študija v poznih 50′ letih).
Toda – hitrejša telesna rast pomeni tudi hitrejšo rast rakavih celic, v obeh primerih pa gre za hormonske dejavnike (v mojem laboratoriju na univerzi Cornell smo to zabeležili na več različnih načinov). Vpliv živalskih beljakovin je na splošno enak, ne glede na to katero funkcijo ali del telesa opazujemo, kar je povsem drugače kot pri rastlinskih beljakovinah.
Prvi izsledki raziskav, ki so nasprotovali hipotezi o večvrednosti živalskih beljakovin, so delo Russella Chittendena, vplivnega profesorja z univerze Yale v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Chittenden je dokazal, da je pri mladih študentih moškega spola ob fizičnem udejstvovanju prirastek moči in gibljivosti brez izjem dosti boljši pri študentih z nizkobeljakovinsko (večinoma rastlinsko) prehrano, kot pri tistih na običajnih, visokobeljakovinskih dietah. Odziv njegovih kolegov v 20′ letih prejšnjega stoletja je bil podoben, kot če bi se mu zmešalo.
Celotna zgodovina beljakovin odseva navdušeno prepričanje v to, da so pozitivni vplivi na zdravje toliko večji, kolikor več beljakovin zaužijemo. To navdušenje se je seveda odražalo v ekstravagantnem uživanju hrane živalskega izvora, in ignoriranju negativnih posledic vse manjšega uživanja rastlinske hrane. Kadar zmanjšamo vnos nizkobeljakovinskih rastlinskih živil, ter to združimo s povišanim vnosom visokobeljakovinske živalske prehrane, so negativni vplivi na zdravje skoraj vedno resni. Kot morda veste, je vsebnost vseh hranil v hrani tista, ki pogojuje njen vpliv na zdravje – živalska in rastlinska hrana sta si po tej sestavi povsem drugačni.
Mnogi ljudje vprašanja o njihovem uživanju beljakovin (za razliko od ostalih hranil) jemljejo izjemno osebno, kot da bi šlo za napad na njihova verska ali politična prepričanja. Dober primer je denimo odziv na večkrat dokazani vpliv kazeina, živalske beljakovine, na hitrejši razvoj tako raka kot bolezni srca in ožilja. V takšne izsledke se še vedno dvomi, jih ignorira ali pa povsem zavrača. Sploh tisti, ki so tako pod vplivom mita o beljakovinah, da dokazov o nasprotnem ne želijo niti videti.
Dejansko je bilo v zadnjih desetletjih narejeno mnogo raziskav, ki so dokazale negativne vplive kazeina, vendar jih na tem mestu ne bi našteval. Bolj važno je, da lahko združimo izsledke raziskav o raku z zgodovino preučevanja beljakovin, ter na ta način ugotovimo, da je škoda, ki so jo v zadnjih treh ali štirih desetletjih povzročila zmotna prepričanja, bilijonska (govorimo o bilijonih – milijonih na kvadrat).
Naše ignoriranje zgodovine, sploh zgodovine beljakovin, je krivo za to, da jo ponavljamo. Jasno je razvidno, kako smo pričeli s čaščenjem takoimenovanih visoko kvalitetnih beljakovin, povsem izkrivili naše prehranske navade ter dopustili, da je hrana živalskega izvora izpodrinila rastlinsko. Mnogi ljudje (tudi znanstveniki in strokovnjaki) še vedno zagovarjajo tako početje kot utemeljeno, ne da bi se zavedali zgodovinske podlage njihovih pogledov. Ceno za to pa plačujemo vsi.
Avtor: T Colin Campbell, PhD, Redni profesor v pokoju, Cornell University
Prevod: Maya in Jernej Novak Sever
Vir: http://www.forksoverknives.com/the-protein-juggernaut-has-deep-roots/
